Tečem z Julijanom (2. del)

Tale vikend je vreme res zelo ustrežljivo. Včeraj sem sicer planirala izvest en solo tek, pa so se potem plani rahlo podrli, smo pa zato danes športali do konca :). Včasih je bolje, če ni vse načrtovano ...


Že kar zgodaj dopoldne smo začeli aktivno. Tekaško sprednje kolo smo na Benecyklu zamenjali z navadnim sprehajalnim, ki se obrača v vse smeri. Milina za sprehajanje, vam rečem! Voziček gre kot po maslu. Za tek sicer vrtljivo kolo ni primerno, ker gre za drugačen način potiskanja (pri teku sama voziček potisnem, malo tečem za njim, spet potisnem ...), za sprehajanje je pa naravnost idealno. Voziček je zaradi pravokotnega položaja sprednjega kolesa tudi krajši.

Na voziček smo namontirali tudi pripadajočo streho. Strehi se lahko poljubno doda tudi mreža, ki prekrije celoten sedalni del, kar je naravnost idealno za prihajajoče tople dneve, ko bo čebelic, os, muh in podobne sorte insektov precej več v zraku, kot jih je bilo do sedaj.

Dodajam nekaj fotografij sprehajalne verzije vozička:

Vrtljivo sprednje kolo.

Voziček s strehico.

Zaščitna mreža.

Lepo nedeljsko dopoldne smo izkoristili za sprehod do najine priljubljene kavarne. Malo sem jaz "sprobavala" voziček, malo ati. Našo malo miško pa smo peljali v njenem (že rahlo zmahanem) Freestylu.
Fotografije z našega sprehoda:

Sonček nagajivi.

Očka za vajetmi.

Mami za volanom :).

Mali zadovoljenček se nastavlja soncu.

Dolga pot utrudi še tako živahnega človeka :).

Čeveljci.

Mala zaspanka.

Bilo je sproščujoče in uživaško. Ampak premalo za tako lepo nedeljo. Po kosilu in počitku (okoli pol pete ure) smo se odločili, da si dan popestrimo še s tekom. Tako sva se napakirala vsak v svojo opremo, otročiča sta šla vsak v svoje prevozno sredstvo (Julijanu smo predtem še zamenjali prednje vrtljivo kolo za tekaškega) in smo se pognali :).
 Samo za intremezzo: tale menjava ure na pomladanski čas se mi res dopade, ker imam zdaj občutek, da možno iz dneva iztisniti še več. Lahko bom šla teč tudi zvečer in nihče me ne bo več gledal čudno :).
No, kakorkoli že, prva dva kilometra in pol smo odtekli skupaj (ponovno s počasnejšim 1. kilometrom, kar je logično, ker robniki lepo pripomorejo k počasnosti), potem pa sta naju el padro in mala šinjorica zapustila in svojo pot nadaljevala s počasnejšim tempom. Nadaljevala sva sama. Ker sem si zadala, da med tednom odtečem kraji, za vikend pa daljši tek, se mi je zdelo edino prav, da svojo obljubo izpolnim.

In šlo je brez problemov. Ne le to - šlo je odlično. Očitno mi je dodaten dan premora pomagaldo novih moči. Celotna pot je tekla lepo, brez pretirane utrujenosti, razen zadnjega miniklančka na malo manj kot 9 km. Skušala sem izbrati tako pot, ki teče po manj prometnih cestah (le kak kilometer in pol je bil ob cesti z malo bolj pogosto mimovozečimi avtomobili), tako da sva lahko tekla sproščeno.

V dobri uri sva uspela nabrati 10 kilomterov. Da bomo res natančni, nabrala sva 10 kilometrov in pol v 1 uri in 2 minutah in pol. Precej dober rezultat, če primerjam s prvim preizkusom. Povprečen tempo je bil okoli 5:56 min/km, pri čemer je šlo za rahlo odstopanje v razdalji 200 m na 2. kilometru, kar bi lahko dalo malo slabši rezultat (ampak še zmeraj nekje v okviru 6 min/km).

Razen tistega odstopanja (sumim, da je bil za napako kriv Endomondo) sva tekla s konstantnim tempom. Rahel padec je bil le zadnjih 100 m pred zaključkom 9. kilometra (miniklanec).

Mali sopotnik je užival celo pot. Tu in tam mi je malo zagrulil (veselo!), drugače pa se ni kaj dosti oglašal. Sva pa tu in tam dobila malo spodbude in pozitivnih odzivov od ostalih rekreativcev. Vsak nasmeh pomaga, še posebej v zadnji tretjini.

Če bi 4. maja na Wings for life tekla s takim tempom (cca. 6 min/km), bi v uri in pol pretekla 15 km. Kar pa se mi še vseeno zdi malo preoptimistično :). Kakih 12 bo čisto dovolj. Realno gledano.

Žal sem s seboj na tekaški del dneva vzela samo telefon, zato je fotografija slabše kakovosti (ampak še zmeraj ne tako slabe, da se ne bi videlo mojega rdečega obraza :)).

Še kratek (zadihan) videoposnetek:

Svojo pot sva zaključila pri mojih starših, kjer sva počakala na najina vandrovca, ki sta šla po svoje.

Tudi zaključili smo športno - z mojim najdražjim sva zamenjala tekmovalna vozila (jaz sem dobila staro kripo, dragi pa modrega dirkača). Kljub temu sem zmagala jaz :).
Še analiza teka do doma:

Skupaj sem danes torej pretekla malce več kot 13 kilometrov. Ni slabo :). Najboljše od vsega skupaj pa je, da sta otroka več kot odlično prenesla celotno izkušnjo.

Sladki romantični slog

V primerjavi z mojimi sestrami, predvsem tisto, ki mi je po letih najbližje, sem bila jaz ponavadi tista zasanjana, z glavo v oblakih, z željo po nošenju dekliških oblačil (oblekic), izogibala sem se kakršnegakoli športa in bolj fantovskih akcij (ko so starši gradili hišo in je sestra z največjim veseljem pomagala mešati malto in nositi zidake, sem jaz čepela v kuhinji in pomagala mami) ... Skratka, jaz sem bila tista taromantična.

In ta romantična zasanjanost še zdaj včasih udari ven :). Predvsem takrat, ko slučajno naletim na kakšne luštne romantične stvari (in so celo zelo ugodne) - ne gre, da bi prišla domov brez njih.

Ptička na kletki.

Tako so moje minitortice, ki sem jih delala po temle receptu, nekaj časa kraljevale v temle romantičnem vzdušju - dokler jih nismo pojedli ;).

Češnjevi cvetovi

Tečem z Julijanom (1. del)

Prvi trening je za nama. Včeraj sva takoj po prihodu domov izkoristila dokaj zadovoljivo vreme in preizkusila to naše novo čudo. Julijana sem dobro oblekla, sestrica mu je posodila svoj trak, da ga ne bi veter preveč božal po ušeskih, zavila sem ga v pisano odejo in bila sva pripravljena na odhod.

Pripravljen na odhod.

 Prvi kilometer je trajal nekoliko dlje kot ponavadi - malo zaradi dejstva, da teče pot večinoma po pločnikih in je zaradi tega treba bolj pazljivo sestopati na cesto, malo pa zaradi dejstva, da se na voziček šele navajava.

Najprej preizkus s fotografiranjem pred blokom, potem pa akcija.

Potem je zalaufalo. Še zmeraj z bistveno počasnejšim tempom, kot sem ga navajena, ampak voziček je lepo vodljiv, tudi klančki naju niso prehudo zmatrali. Tu in tam je bilo potrebno popraviti trakec, ki je zlezel na oči, kaj več pa ne. Julijan je prvo vožnjo odlično prestal, pritoževanja ni bilo niti za vzorec. Pravzaprav mu je nekajkrat vmes uspelo zadovoljno zavriskati.

Zadovoljni nasmešek.

S tekaškimi trasami v naši okolici sem nasplošno dokaj zadovoljna, saj so razgibane in težko se zgodi, da ne bi med polurnim tekom vsaj enkrat naletela na manjši ali večji klanček. Midva bova verjetno iskala manjše, ko bom trenirala sama, pa se bom podala tudi na težje terene. Prav tekaških prog pri nas ni, večinoma tečem kar ob cesti, na kar bo seveda potrebno sedaj še bolj paziti - če sem sama, se nepredvidenim situacijam bistveno lažje in hitreje umaknem.

Tekla sva z zelo počasnim tempom 6:38 min/km (predvsem zaradi zelo počasnega 1. kilometra, ki je trajal 7 minut, vsi ostali so bili v tempu približno 6:25 min/km) in v 35 minutah nama je uspelo nabrati 5,3 kilometrov. Ni slabo za prvič. Planirala sem sicer daljšo traso, vendar se nama je zaradi Julijanovega urnika hranjenja mudilo domov.


Ves čas sem imela vklopljeno aplikacijo Endomondo, da beleži rezultate.

Graf hitrosti in nadmorske višine.

 

Odločila sem se, da dva treninga tedensko namenim teku z Julijanom. Med tednom bova opravila krajši tek, med vikendom pa sledi daljša akcija. Glede na prvo izkušnjo menim, da nekih velikih problemov ne bova imela. Vsaj z Julijanove strani ne :).

Uživanje.

Še 5 tednov in pol do teka Wings for life.

Tečem z Julijanom (0. del)

Hvalabogu imam zaenkrat na voljo veliko prostega časa za tek, kljub temu pa se dostikrat zgodi, da mi ne uspe odteči želenih kilometrvo v dopoldanskem času, ko sem sama. Nekajkrat sem sicer šla teč tudi s Tinkaro z našim zmahanim vozičkom (Quinny Freestyle), vendar je že v tako slabem stanju, da opravljajo mišice na rokah bistveno več dela od onih na nogah. Še ena pomanjkljivost pa je to, da ta voziček ni niti malo primeren za našega Julijana.

Ampak očitno naša družinica živi pod eno zelo zadovoljno in srečno zvezdo. In zelo dobrotljivo tudi. Na tekaškem forumu sem namreč zasledila, da je neki gospod pripravljen posoditi poseben tekaški voziček. Voziček Benecykl sem si pred tem že parkrat ogledovala, za mnenje sem tudi povprašala mamice otrok s posebnimi potrebami, ki ta voziček že imajo. Ocene so bile zelo spodbudne. Žal se z možem kljub ugodni ceni in malo prememajhnem avtu za nakup (še) nisva odločila, ga imam pa že dolgo na svoji listi želja.

Jekleni lepotec.

 

No, po prebiranju foruma sem sklenila gospodu Petru poslati mail in odgovor je sledil ekspresno. Še hitreje smo se dogovorili za izposojo in predajo vozička. Voziček Benecykl je zdaj končno pri nas doma, pripravljen na prvo testno vožnjo z mojim malim sotekmovalcem.

Ker je bil gospod Peter iz podjetja UdobnoPoSvetu tako zelo ustrežljiv, da nam je voziček za nekaj mesecev posodil popolnoma zastonj, se mi zdi edino primerno, da se mu zahvalim z manjšo reklamo na svojem blogu. Verjetno pa bo ta zapis (in sledeči, ki bodo povezani z njim) prišel prav tudi aktivnim staršem (tako tistim, ki imajo zdrave, kot tistim, ki imajo gibalno ovirane otroke). Zase zagotovo lahko zatrdim, da informacije ponavadi najprej poiščem na spletu.

Struktura je odlična, trdna, v njem se lahko brez problemov vozijo vsi otroci, vendar je zame bistvenega pomena, da se v njem lahko vozi tudi moj mali posebnež.

Fotografirala sem ga samo s sprednjim tekaškim kolesom, ima pa ta voziček tudi možnost namestitve navadnega spregajalnega kolesa ali navezave na kolo (voziček postane prikolica).

Še posebej se mi dopade sedalni del, ki je namenjen otrokom s posebnimi potrebami. Kot pri našem običajnem počivalniku (Hoggi Bingo) so tudi tu stranske blazinice za glavo, med nogama pa je nameščena dodatna blazina - vse se lahko prilagaja glede na višino otroka. Za dodatno varnost poskrbi 5-točkovni varnostni pas.

Sedalni del.

Varnostni pas.

Za daljše tekaške razdalje je fino imeti pri sebi tudi kakšno plastenko vode, če je poleg tebe še otročič, se količina potrebnih stvari bistveno poveča. Mislim, da bom imela zdaj to področje pokrito (vsaj kadar bom tekla z Julijanom). Pa še fotoaparat bom po novem lahko tovorila na svoje tekaške izkušnje.

Na hrbtni strani (na sliki se vidi zamegljeno) je še dodatna večja torba.

Voziček izgleda odlično in komaj čakam, da ga z Julijanom preizkusiva v praksi. 4. maja 2014 (že čez dober mesec!) se bova namreč udeležila dobrodelnega teka Wings for Life, ki ga prirejajo po celem svetu istočasno - v Sloveniji bo štart teka v Ljubljani. Zelo, zelo ste vabljeni, da se ga udeležite, saj gre 100 % štartnine v raziskave hrbtenjače. Pretečete pač toliko, kot boste zmogli. Lahko tudi pridete samo navijat za naju in za vse ostale.

Časa ni več veliko, zato bom 1-2 treninga tedensko namenila teku z Julijanom, o najinem napredku in poteku treningov pa vas bom obveščala na blogu.


Pa še ena fotka našega krasnega izposojenca.

Uradni začetek tekaške sezone 2014

Kamnita medalja iz Sežane se je pridružila dosedanji zbirki.

V nedeljo sem tudi uradno otvorila svojo tekaško sezono - udeležila sem se namreč 14. Malega kraškega maratona v Sežani. Moj prvi polmaraton v tej sezoni in tretji nasploh. Vreme je bilo sicer bolj kilavo in precej hladno, ampak ker sem svoj prvi polmaraton (v Slovenskih Konjicah) tudi odtekla v dežju, sem vedela, da bo šlo.
(Fotografije iz Sežane so žal slabše kakovosti, ker sem fotkala s telefonom. Žal v obsežni fotogaleriji na uradni spletni strani nisem našla niti ene svoje fotografije.)

Oblačno in zelooo vetrovno na štartu.

Je pa celoten dan potekal v zelo sproščenem vzdušju. Zjutraj sem brez problema vstala malo čez 6. uro zjutraj, se najedla, zbudila najmlajšo in ji pripravila vse potrebno za varstvo pri mojih starših (fanta sta ostala doma). Malo čez sedmo sva krenili od doma, ob pol osmih pa sem že bila na avtocesti (smer: Sežana). Sem ugotovila, da če moram iti kam daleč (ali vsaj dlje kot ponavadi), zagotovo pridem na cilj veliko prehitro. Tako sem bila kljub vmesnemu postanku za kavo v Sežani že malo čez 9. uro in sem v miru uredila vse, kar je bilo potrebno.

Fino je bilo, ker res ni bilo nobene naglice, napetosti, s prijateljico Piko, ki je tekla na 10-kilometrski progi, sva poleg ogrevanja imeli čas še v miru počvekat. Preostalo je samo še čakanje na štart, ki si ga je verjetno večina izmed čakajočih želela čimprej - hladen veter ni ravno najboljša stvar za stanje na mestu.

Ob 11:00 smo končno štartali. Trasi za 21- in 10-km sta se ločili po približno 1 kilometru teka. Ker je prvi del poti izjemno pihalo (in to naravnost proti nam), sem poskušala iskati zavetje za širokoplečatimi. Pot se do nekje 10. kilometra bolj ali manj vzpenja, kljub temu pa nisem čutila nobene blazne utrujenosti, prav lepo z lahkoto je teklo. Še posebej, ko si ob obilici časa lahko oglejuješ prekrasno naravo - ker smo tekli tudi čez Lipico, sem imela priložnost v živo videti te mogočne živali, lipicance. Po desetem kilometru pa nekje do šestnajstega se pot spušča (tu smo tekli po italijanski strani) in ta del poti je bil daleč najidealnejši. Zaradi spremembe smeri se vetra ni več tako čutilo, pot je šla zlagoma navzdol in o kaki utrujenosti ni bilo sledu. Blizu 15. kilometra sem prehitela tempo tekača za 1:59:00. Najboljša motivacija :).

Zadnjih 5 kilometrov se trasa spet vzpenja. Ravno toliko, da občutiš tistih zadnjih nekaj kilometrov. Ampak da se ne bi matrali samo s tekom navkreber, smo bili blagoslovljeni z obilico dežja :). Pa ni bilo nič kaj moteče, meni se je zdelo precej osvežilno. Do zadnjih 500 metrov pred ciljem, ko sem imela že vsega vrh glave :).

V cilj sem pritekla z uradnim časom 1:58:20, 169. mesto v skupni ženski kategoriji in 31. mesto v kategoriji žensk do 29 let. Z rezultatom sem izredno zadovoljna, še posebej glede na vse razmere, ki nam jih je zakuhalo vreme. Postavila sem nov osebni rekord, ki se je od oktobrskega LM izboljšal za več kot 7 minut.

Utrujena, premočena, a neskončno ponosna nase na cilju z medaljo v roki.

Nova preizkušnja me čaka že čez slabe tri tedne, kjer bo trasa še bolj idilična. 21 kilometrov nameravam preteči ob slovenski obali, kjer letos prirejajo 1. Istrski maraton. Zagotovo bo fantastično!

In čeprav se je v nedeljo uradno začela tekaška sezona, pa s tekom nisem začela šele tik pred zdajci. Trenirati sem začela že 1. januarja in do danes se je nabralo malo čez 400 pretečenih kilometrov. Vsa ta predpriprava je verjetno bistveno vplivala na boljši rezultat, hkrati pa tudi na suverenost pri teku in relativno malo poškodb (v slabih 4 mesecih teka sem samo enkrat čutila bolečino v kolenu, vendar se je po par dnevih počitka situacija izjemno izboljšala). V novi sezoni tečem tudi z novimi copati, ki se približujejo minimalnemu principu obutve in imajo zelo malo blaženja, kar me sili, da poskušam usvojiti pravilnejšo tehniko teka. Za tek s popolnoma bosimi nogami pa še lovim pogum :).

Že v kratkem pa pripravljam nekaj čisto novega, nekaj v povezavi s tekom in z otroki s posebnimi potrebami.

Spomladanska kolekcija

Čisto sem padla noter v tele popse. In minitortice.

Tokrat v pomladno zeleni barvi. Eni mojih najljubših.